MAGIČNE RASTLINE
Urban Golob, November 2009

Uporaba halucinogenih rastlin pri starodavnih kulturah je stara več tisoč let. Temelji na prepričanjih in verovanjih, da so te rastline darilo bogov, če ne že bogovi sami. Zato pri poimenovanju pogosto zasledimo izraze, kot so: rastline bogov, svete rastline, magične rastline, rastline moči, rastline učiteljice. Rastlina kot posrednik med človekom in nadnaravnim, božanskim, je v določenih kulturah temu primerno čaščena in spoštovana. Pripisujejo jim magične lastnosti.

Med ogromnim številom rastlinskih vrst je takšnih s psihoaktivnim delovanjem »le« okrog tisoč. Afrika ima kljub svoji velikosti in zelo različni vegetaciji malo halucinogenih rastlin. Med najbolj poznanimi je Iboga (Tabernathe Iboga) pri plemenskem kultu Bwiti v Gabonu in v nekaterih predelih Konga. Med bušmanskim plemenom Kung se uporablja gomolj rastline Kwashi (Pancraetium trianthum), med bolj skrivnostne halucinogene, ki se verjetno ne uporablja več, sodi Kanna (Sceletiumtortuosum). V Evraziji je najbolj spektakularen halucinogen rdeča mušnica (Amanita Muscaria), ki jo uporabljajo sibirski vrači. Po nekaterih teorijah pa je Rdeča mušnica tudi t. i. soma, ki so jo uporabljali stari indijski svečeniki.

V Evropi se je uporaba halucinogenih rastlin razcvetela v starodavnih časih, ko so se te rastline uporabljale izključno v čarovništvu in prerokovanju. Rastline, ki so se uporabljale so Datura, Mandragora, Belladonna. »Ogenj Svetega Antona« je poznan pojav množičnih halucinacij, ko so se glivice rženega rožiča po nesreči pomešale z moko. Čeprav se rženi rožič naj ne bi namensko uporabljal kot čarovniška rastlina v srednjeveški Evropi, obstajajo namigovanja o povezavi le- tega z elevzinskimi misteriji.

Najbogatejše področje s halucinogenimi rastlinami je, brez dvoma, Mehika. Najpomembnejši je zagotovo kaktus pejotl, čeprav se za magijsko-ritualne namene uporabljajo tudi druge vrste kaktusov. Poleg pejotla imajo že od samega začetka pomembno vlogo tudi gobe, Aztekom poznane kot Teonanacatl – božje meso. V severni Mehiki je razširjenih več kot dvajset različnih vrst psihoaktivnih gob. V azteški religiji je bila razširjena tudi uporaba semen rastlin iz družine slakovk, imenovanih Ololiuqui. Najbolj znana rastlina iz te družine je Morning Glory. Iz Mehike izvira tudi Hierba de la Pastora oz. Salvia Divinorum, ki jo je zahodni svet spoznal šele pred kratkim in sodi med najmočnejše poznane naravne halucinogene. Obstajajo domneve, da je Salvia Divinorum pravzaprav azteška obredna rastlina Pipiltzintzintli.

Poleg Mehike je po številu, raznolikosti in religijsko-magijskemu pomenu halucinogenih rastlin bogata tudi Južna Amerika. Andske kulture poznajo šest vrst kristavcev, poznanih kot Borrachero, Campanilla, Toe, Tongo, Floripondio. V Peruju, Boliviji in Ekvadorju se za pripravo šamanskega napitka uporablja kaktus San Pedro, ki je ena najstarejših magičnih rastlin južne Amerike. V porečju Orinoka in nekaterih predelih Amazonije se iz semen drevesa Anadenanthera peregrina pripravlja močan prašek za inhaliranje imenovan Yopo. Tudi Indijanci v severni Argentini uživajo prašek imenovan Cebil ali Villca, pripravljen iz vrst semen podobnih Yopu. Verjetno najpomembnejši halucinogen nižinske južne Amerike je Ayahuasca, poznana tudi kot Caapi, Yage, Natema. Indijanci verjamejo, da napitek omogoča duši, da zapusti fizično telo in tako potuje v druge realnosti. V visokih količinah so halucinogene tudi nekatere vrste tobaka.

Halucinogene rastline vsebujejo kemijske komponente, ki povzročijo spremenjeno zaznavanje oz. inducirajo stanja zavesti, ki so iz vidika klasičnega pojmovanja dostikrat tudi nerazložljiva. Izraz halucinacije mnogokrat ne zadošča za opis vseh kompleksnih reakcij in doživetij zato je nabor poimenovanj precej obsežen. V angleškem jeziku zasledimo izraze kot so: entheogens, deliriants, delusionogens, eidetics, misperceptinogens, mysticomimetics, phanerothymes, phantasticants, psychotica, psychoticants, psychogens, psychosomimetics, psychodysleptics, psychoaraxis, psychotogens, psychotomimetics, schizogens. V ZDA je najpogostejši izraz psychedelics, ki zaradi drugačnega pomena v subkulturah etimološko ni primeren. V Evropi se zasledi uporaba izraza phantastica, ki ga je prvi uporabil nemški toksikolog Louis Levin. Priznal je, da tudi njegov izraz phantastica, izjemno širokega spektra delovanja ne opiše zadostno.

Moderni svet se je šele pred kratkim začel zavedati pomena, ki so ga imele magične rastline pri razvoju različnih kultur, verovanj in obredov. Še danes je le malo je posameznikov, ki si drznejo razmišljati izven ustaljenih konceptov in predstavljati ideje, da so halucinogene rastline bile, še vedno so pomembne in celo nujne za razvoj ter evolucijo človeške zavesti same. Še manj je takšnih, ki svoje psihadelične izkušnje odkrito opisujejo in s tem odstirajo tančice skrivnostnih svetov. Pa vendarle, pionirska dela avtorjev in raziskovalcev kot so Carlos Castaneda, Terenca Mckenna in ostalih psihonavtov so orala ledino. Mistične, subtilne šamanske svetove so približali ter zasidrali v zavest mnogih. O neopisljivih izkušnjah so govorili samoumevno, kot da so pravzaprav nujne. Kar je zagotovo imelo vpliv, saj še danes med udeleženci ritualov ne najdemo samo novodobnih iskalcev resnice, avanturističnih posameznikov, umetnikov, ampak tudi znanstvenike. Med psihoaktivno izkušnjo se namreč pogosto rodijo nove ideje, rešijo se prej nerešljivi problemi, poveča se sposobnost mentalnih funkcij. Seveda, o tem se javno kaj dosti ne razpravlja.

Tovrstne iniciacije v svetove onkraj dojemljivega so lahko tudi izjemno psihološko in fizično naporne. Pod vplivom psihoaktivnih substanc na površje naše zavesti priplavajo najgloblji in s tem najtemnejši kotički naše osebnosti. Soočimo se z lastnim in kolektivnim nezavednim, z iluzijami, omejitvami ter z mnogimi prepričanji, katerih se prej nismo zavedali. »Temna noč duše« je vse prej kot prijetna in prisotnost izkušenega vodnika po svetovih nezavednega je vsekakor priporočljiva.