Oglejmo si nekatera dejstva:
Zelo pomembno je, da poznamo vsaj tri ali štiri naše
najmočnejše kognitivne spretnosti, da lahko pravilno
izberemo nam prikladno delovno mesto. Današnji čas namreč
zahteva od zaposlenega popolno delovno angažiranost, ki
lahko povzroči precej intenzivne psihološke obremenitve, v
kolikor tipologija naše kognicije ne podpira delovnih nalog
in pripadajočih aktivnosti. Ali drugače povedano, če ne
delamo tega kar nas veseli, postanemo kaj hitro brezvoljni
in nezadovoljni. Takšno stanje pa med drugim posledično
vpliva tudi na nižjo kvaliteti našega dela kot tudi na
razpoloženje bližnjih sodelavcev.
Edina obstoječa avtonomna delovna motivacija, ki nas vedno
znova in znova poživlja, je usklajenost naše kognicije z
izvajanjem delovnih opravili. Avtonomno motiviranega
posameznika v tem smislu ni potrebno dodatno motivirati. Vsi
ostali umetni in predvsem začasni poskusi zviševanja
motivacije, pa se prej ali slej nujno izjalovijo.
Tudi kadroviki marsikdaj čutijo posledice kognitivne
neosveščenosti. Pri kadrovanju je ena ključnih težav prav
ta, da je vpogled v kognitivne sposobnosti kadrov pogojen
tako s stopnjo osveščenosti iskalca zaposlitve, kot s
sposobnostjo kadrovika, da prepozna tovrstne značilnosti med
samim zaposlitvenim pogovorom. Izkazi, potrdila in
referenčne liste seveda ne morejo prikazati, kaj se skriva v
glavi pretendenta za delovno mesto.
Iskanje novih izvirnih idej in inovativnih pristopov je
zagotovo ena ključnih poslovnih aktivnosti, znotraj katere
se posli dobesedno rojevajo. Na žalost pa lahko v
marsikaterem podjetju opazimo precej površen odnos do te
tematike, ki večinoma izvira iz nepopolnega razumevanja
delovanja človeške kognicije.
V večini slovenskih podjetij prevladujejo klasični načini
pridobivanja novih idej tj. z logičnim in zavestno
nadzorovanim iskanjem novih asociativnih povezav, ki v
končni fazi privedejo do inovativnih rešitev. Marsikatero
podjetje tovrstne pristope napačno uvršča med brain-storming
metode, ki to seveda niso. Seveda pa imamo dandanes na voljo
še vrsto drugih bolj učinkovitih in izvirnih načinov iskanja
novih izvirnih idej.
Znano je, da se ljudje precej različno odzivamo na
netipične, ekstremne zunanje okoliščine, ki povzročajo
miselne šoke in čustvene afekte. Tako so na primer različne
krizne situacije za marsikoga moteče in zavirajo sposobnost
jasnega, bistrega in odločnega mišljenja in ukrepanja. Pri
drugih pa ravno tovrstne razmere spodbudijo speče talente,
da se izrazijo. Ob omenjenih spremembah lahko do tedaj
neopazni posamezniki dobesedno čez noč znotraj kolektiva
prevzamejo neformalne vajeti v svoje roke. In prav zato je
pomembno spoznati kognitivne strukture zaposlenih, da se na
morebitne situacije pripravimo že v naprej.
V današnjem času, ko se v poslovnem svetu novosti vrstijo z
vse hitrejšim ritmom, je ujetost menedžerjev in drugih
vodilnih delavcev v fiksne miselne predstave, vzorce in
okvirje, lahko zelo moteče dejstvo.
Že sledenje vsakdanjim novostim na različnih področjih
zahteva od poslovneža odprtega duha. Če pa želimo biti
vodilna idejna sila znotraj naše panoge, moramo še dodatno
razširiti obstoječe miselne okvirje in jih razširiti onkraj
že znanega. To pa lahko dosežemo le z izjemno kognitivno
odprtostjo in visokim izkoristkom naših kognitivnih
potencialov. Nekateri imajo te značilnosti že prirojene,
drugi pa se lahko tega šele priučijo.
In ne nazadnje, stopnja poznavanje svoje kognitivne
strukture in kognicije nasploh veliko pove tudi o
posameznikovem osebnem razvoju, ki zaseda osrednjo vlogo v
vseh življenjskih situacijah. Človek, ki se pozna, je bolj
iznajdljiv, ima večjo prožnost pri odzivanju na zunanje
okoliščine, ve kaj hoče in kam gre in v večini primerov je
bolj zadovoljen, saj dela to, kar rad počne. Uspeh pa je
zelo pogosta posledica omenjenih navad.